Vodni krst

Ko prideš do spreobrnjenja, je vodni krst naslednji korak v naši poslušnosti Bogu. Je zunanje znamenje tega, kar se je zgodilo v notranjosti. Jezus je bil križan in pokopan, vendar je vstal od mrtvih. Ko si krščen, si potopljen v vodni grob, pustiš za seboj svoje staro življenje in vstaneš kot nova stvaritev.

 

V naši cerkvi redno krščujemo ljudi. Krstne slovesnosti potekajo v bazenu ali, če je lepo vreme, na prostem, da je lahko vsak priča uresničitvi te odločitve. Nekatere naše cerkve imajo tudi lastno krstilnico.

 

Rad bi na kratko razložil nekaj stvari o krstu.

​

Krst je bil in je še vedno pomemben del sporočila Jezusa Kristusa. Na binkoštni dan je Peter pridigal množici in na koncu so prepričani – a še ne spreobrnjeni – poslušalci vprašali:

 

»Kaj naj storimo, bratje?«

Peter pa jim je odgovoril:

»Spreobrnite se in vsak izmed vas naj se da krstiti v imenu Jezusa Kristusa.«

(Apostolska dela 2:37–38)

 

To je Božja ureditev za vsakogar, ki hrepeni po spravi z njim. Gre za dva različna, vendar med seboj neločljivo povezana dogodka: spreobrnjenje in krst. Ta Božja ureditev se ni nikoli spremenila.

 

V celotni Novi zavezi je vodni krst vedno neposredno povezan z odrešenjem. Takrat niso poznali odrešenja, ki mu ne bi sledil krst.

 

»Tisti torej, ki so sprejeli njegovo besedo, so se dali krstiti in tistega dne se je pridružilo približno tri tisoč duš.«

(Apostolska dela 2:41)

 

»In še isto uro noči je vzel sebe in vse svoje ter jih dal krstiti.«

(Apostolska dela 16:33)

 

»Kdor bo veroval in bo krščen, bo rešen.«

(Marko 16:16)

 

»Spreobrnite se in vsak izmed vas naj se da krstiti v imenu Jezusa Kristusa.«

(Apostolska dela 2:38)

 

Od binkoštnega dne dalje je bil vsak spreobrnjenec nemudoma krščen. To jasno vidimo na primeru etiopskega evnuha v osmem poglavju Apostolskih del. Ta mož je bral preroka Izaija, vendar ni razumel, kaj bere. Filip je stopil k njemu in mu oznanil Jezusa.

 

»Filip je odprl usta in mu, izhajajoč iz tega pisma, oznanil Jezusa.«

(Apostolska dela 8:35)

 

Kot posledica tega je evnuh izkoristil priložnost, da se da krstiti:

 

»Ko sta potovala naprej, sta prišla do neke vode in evnuh je rekel: ›Glej, voda! Kaj mi preprečuje, da bi bil krščen?‹ Filip mu je rekel: ›Če veruješ z vsem srcem, je dovoljeno.‹ On pa je odgovoril: ›Verujem, da je Jezus Kristus Božji Sin.‹ Ukazal je ustaviti voz; oba sta stopila v vodo, Filip in evnuh, in ga je krstil.«

(Apostolska dela 8:36–38)

 

Filip je nato odšel v Samarijo, kjer je oznanjal Jezusa ljudem. Posledica oznanjevanja so bila znamenja, ozdravljenja in veliko veselje v mestu. Tisti, ki so verovali, so bili krščeni.

 

»Filip je šel dol v mesto Samarije in jim oznanjal Kristusa. Množice so soglasno poslušale, kar je govoril Filip, ko so slišale in videle znamenja, ki jih je delal. Kajti iz mnogih so z glasnim krikom izhajali nečisti duhovi in mnogi hromi ter pohabljeni so bili ozdravljeni. In v tistem mestu je bilo veliko veselje.«

(Apostolska dela 8:5–8)

 

»Ko pa so verovali Filipu, ki jim je oznanjal evangelij Božjega kraljestva in ime Jezusa Kristusa, so se dali krstiti, možje in žene.«

(Apostolska dela 8:12)

​

Način krščevanja ljudi je potopitev. To izhaja iz pomena grške besede za krst »baptízō«, ki jasno pomeni »potopiti«. Kot je bilo že prej rečeno: krst je zunanje znamenje tega, kar se je zgodilo v notranjosti. Razlog, da se krst opravi s potopitvijo, je v tem, da predstavlja podobo pogreba. Ko je nekdo krščen, je potopljen v vodni grob, pusti za seboj staro življenje in vstane kot nova stvaritev.

 

Rimljanom 6:3–4

Ali mar ne veste, da smo bili vsi, ki smo bili krščeni v Kristusa Jezusa, krščeni v njegovo smrt? S krstom smo bili torej skupaj z njim pokopani v smrt, da bi, kakor je bil Kristus obujen od mrtvih po Očetovi veličini, tudi mi hodili v novosti življenja.

 

To je tudi praksa, ki jo vidimo v Svetem pismu. Tam so krščevali s potopitvijo. Janez je krščeval na krajih, kjer je bilo veliko vode.

 

Janez 3:23

Tudi Janez je krščeval v Enónu blizu Salima, ker je bilo tam veliko vode; ljudje so prihajali tja in se dajali krstiti.

 

Vidimo tudi, da je Jezus po svojem krstu stopil iz vode:

 

Matej 3:16

Ko je bil Jezus krščen, je takoj stopil iz vode.

 

Etiopski evnuh in Filip pa sta skupaj stopila v vodo:

 

Apostolska dela 8:38

Ukazal je ustaviti voz; oba sta stopila v vodo, Filip in evnuh, in Filip ga je krstil.

 

Danes mnoge cerkve krščujejo z obhajanjem oziroma škropljenjem, čeprav v Novi zavezi ni niti enega besedila, ki bi celo nakazovalo, da je takšen način pravilen. Poleg tega se pri tem izgubi celotna podoba pogreba. Prav tako se večina ljudi krsti že kot novorojenčki. Čeprav je to s strani staršev pogosto dobro mišljeno, to ni svetopisemski način.

 

Mnogim ljudem to daje lažno gotovost, da so zaradi svojega prepričanja in krsta v otroštvu Božji otroci. Prebrali so vrstico:

 

»Kdor bo veroval in bo krščen, bo rešen.«

(Marko 16:16)

 

in mislijo: »Verujem in bil sem krščen kot otrok, torej je vse v redu.« V Svetem pismu pa beremo, da je krst naslednji korak po spreobrnjenju:

 

»Kdor bo veroval in bo krščen, bo rešen.«

(Marko 16:16)

 

»Spreobrnite se in vsak izmed vas naj se da krstiti.«

(Apostolska dela 2:38)

 

Krst je osebna odločitev posameznika.

 

To, da otrok ni treba krščevati, ne pomeni, da ni treba storiti ničesar. V naših cerkvah obstaja možnost posvetitve otrok. Duhovnik oziroma pastor položi roke nanje in blagoslovimo otroka ter starše.

 

Marko 10:13–16

Prinašali so mu otroke, da bi se jih dotaknil, učenci pa so jih grajali. Ko je Jezus to videl, je bil nejevoljen in jim je rekel: »Pustite otroke, naj pridejo k meni, in ne branite jim, kajti takšnim pripada Božje kraljestvo. Resnično, povem vam: kdor ne sprejme Božjega kraljestva kakor otrok, ne bo prišel vanj.« In objel jih je, položil nanje roke in jih blagoslavljal.

​

Mnogi ljudje mislijo, da je krst zveličaven. Verjamejo, da je krst sam po sebi spreobrnjenje. Toda človek mora najprej umreti, da ga je sploh mogoče razumno pokopati. Tako mora tudi naša stara narava najprej umreti, preden jo lahko pokopljemo. Ko prideš do spreobrnjenja, križaš starega človeka. Ko se pustiš krstiti, pa starega človeka pokoplješ.

 

Poleg tega ne smemo pozabiti, da je krst »zgolj« simbol nečesa drugega. Njegov pravi pomen je naslednji: krst je izraz odločitve nekoga, ki želi slediti Jezusu. To mora biti razlog, zakaj se nekdo pusti krstiti. Krst nam pomaga razumeti, kaj pomeni postati kristjan. Pomeni biti odrezan od starega življenja in vstati v povsem novo življenje.

 

Rimljanom 6:4

S krstom smo bili torej skupaj z njim pokopani v smrt, da bi, kakor je bil Kristus obujen od mrtvih po veličini Očeta, tudi mi hodili v novosti življenja.

 

To je pomen vodnega krsta: pričevanje pred vsemi, da si sprejel odločitev, da odložiš staro življenje in sebičnost, da sprejmeš povabilo Jezusa Kristusa, da mu slediš in postaneš del njegove Cerkve.

 

1 Korinčanom 12:13

Kajti v enem Duhu smo bili vsi krščeni v eno telo, bodisi Judje bodisi Grki, bodisi sužnji bodisi svobodni, in vsi smo bili napojeni z enim Duhom.

 

Najpomembnejši razlog, da se v naši cerkvi redno organizirajo krstne slovesnosti in da se ljudje krščujejo, je ta, da je to za nas, vernike, Veliko naročilo. V svojih zadnjih besedah na koncu Matejevega evangelija Jezus pravi:

 

Matej 28:19–20

»Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence; krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha ter jih učite izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal. In glejte, jaz sem z vami vse dni do konca sveta.«

 

To je bila in ostaja njegova zapoved njegovim učencem in še danes velja: krščujte jih in naredite iz njih učence.

 

Pastor Mitchell Purperhart